Kako postanem motociklistični dirkač?

Kako pravzaprav postaneš motociklistični dirkač? Ne hobi dirkač, ampak eden tistih redkih, ki nekoč stojijo na štartu svetovnega prvenstva Moto3 in smejo sanjati o MotoGP. Ali moraš začeti pri štirih letih? Potrebuješ očeta, ki je sam dirkal? Moraš že kot najstnik vsemu drugemu podrediti šport? Ali je na koncu odločilno nekaj povsem drugega?

Mladi zvezdnik Máximo Quiles iz ekipe CFMOTO Aspar je za ta vprašanja zanimiv sogovornik. Španec je star komaj 18 let, pa je vseeno že prišel do točke, o kateri lahko večina mladih dirkačev le sanja. Leta 2026 vozi na vrhu prvenstva Moto3, leta 2027 sledi napredovanje v Moto2. In res se je njegova pot začela zelo zgodaj.

"Začel sem pri štirih letih. Motorna kolesa so mi bila zelo všeč že kot majhnemu otroku. Po televiziji sem vedno gledal dirke, in ko sem na cesti videl motorno kolo, sem bil navdušen," pripoveduje Quiles.

To navdušenje ni prišlo povsem po naključju. Tudi njegov oče je dirkal z motorji, čeprav ne profesionalno. Nekega dne je sinu kupil mini moto. S tem se je začela kariera, ki ga je danes že pripeljala do svetovnega prvenstva v motociklizmu. Zanimivo pa je, da se zgodba nikakor ne začne s čudežnim otrokom, ki že od prvega metra ni želel ničesar drugega, kot čim hitreje voziti motorno kolo.

"Na začetku mi sploh ni bilo tako v veselje. Med vožnjo sem imel malo strahu. Neki večji voznik je trčil vame in zlomil sem si ključnico. Po tem sem bil nekoliko prestrašen."

Šele počasi se je vrnilo zaupanje. "Korak za korakom sem znova pridobil samozavest in potem mi je bilo res všeč. Od takrat nisem nikoli nehal voziti." To je morda že prvo zanimivo spoznanje za starše, ki v lastnem otroku slutijo naslednjo zvezdo MotoGP: tudi pri vozniku, kot je Quiles, začetek ni potekal premočrtno. Talent očitno ne pomeni samodejno odsotnosti strahu.

Začeti pri štirih letih vseeno zveni zelo zgodaj. Toda od katere starosti dalje hobi resnično postane resen? Za Quilesa obstaja precej jasna točka: JuniorGP in Red Bull MotoGP Rookies Cup.

"Mislim, da postane resno od JuniorGP in Rookies Cup naprej. Od takrat naprej postane res pomembno. Rookies Cup in JuniorGP sta kot test. e si tam dober, si lahko dober tudi v prihodnosti."

Garancije seveda tudi to ne daje. Uspeh v mladinskih serijah še zdaleč ne pomeni samodejnega napredovanja v kraljevi razred MotoGP.

"To ne pomeni, da postaneš voznik MotoGP ali voznik svetovnega prvenstva Moto3 samo zato, ker zmagaš v Rookies Cup. Toda če si tam dober, se lahko boriš za to, da dosežeš svoje sanje o MotoGP."

Sistem za mlade voznike zgodaj filtrira. Kdor pride na to raven, se že sreča z najboljšimi mladimi vozniki z vsega sveta. Sama hitrost že zdavnaj ne zadošča več. Rezultati, konstantnost, telesni trening, mentalna moč in ne nazadnje sposobnost obvladovanja pritiska odločajo o tem, kdo doseže naslednjo stopnjo.

Vseeno pa Quiles nasprotuje predstavi, da moraš nujno začeti v vrtčevski starosti. Vprašam: "Kaj pa dvanajstletnik ali štirinajstletnik, ki šele takrat odkrije svoj talent? Je to prepozno?"

"Seveda je danes zelo težko, konkurenca je velika. Toda če imaš talent, lahko uspeš. Ni meje. Lahko začneš pri 12 ali 14 letih. e si dober, imaš talent in moč za to, vsak dan treniraš in trdo delaš, lahko dosežeš svoje sanje. Vse je mogoče."

Torej talent - da. Zgodnji začetek pomaga. Toda brez dela ne gre. Pri samem Quilesu se je med njegovo rookie sezono Moto3 2025 in sezono 2026 spremenilo predvsem eno: pristop.

"Lani je bilo zame vse v redu. Bil sem rookie in učil sem se. Zdaj je povsem drugače. Imam več izkušenj in zato je tudi moj odnos drugačen. Moram biti pametnejši in razmišljati o vsaki potezi." Kot rookie se je smela zgoditi ena ali druga napaka. Danes od sebe pričakuje več.

"Prej se je lahko enkrat zgodila neumna poteza, ker sem bil rookie in sem se učil. Mislim, da je mentaliteta ena največjih sprememb."

Kako strma naj bi bila ta krivulja učenja, letos kaže ravno še ena poškodba ključnice. Po zlomu ob padcu v Silverstonu se je Quiles nekaj tednov pozneje vrnil v Aragónu. Telesno je bil po lastni oceni še daleč od normalnega stanja.

"V Aragónu sem bil pri približno 70 odstotkih. Bila sta res dva trda tedna. Zelo pogosto sem bil na fizioterapiji in poskušal ponovno spraviti ključnico v red. Še ni bila zaceljena in nisem imel veliko moči."

Kljub temu je zmagal na dirki. Poškodba je vseeno nekaj spremenila. Predvsem v kvalifikacijah Quiles od takrat želi manj nepotrebno tvegati.

"Zdaj imam drugačen odnos. Korak za korakom, ne prehitevati preveč. To deluje." To sprva zveni kot klasičen razvoj mladega voznika: manj mladostne drznosti, več preračunljivosti. Svetovnega prvenstva namreč ne osvojiš nujno tako, da že v vsakem treningu tvegaš vse.

Quiles je to v našem pogovoru v petek na dirkalnem vikendu v Misanu formuliral zelo konkretno. Z veliko prednostjo v prvenstvu mu zdaj ni več treba v vsaki seji tvegati vsega.

"Prej sem hotel v vsaki seji tvegati. Zdaj sem bolj sproščen."

In kaj se zgodi v zadnjem krogu dirke? Drugo mesto, udobno vodstvo v prvenstvu, nasprotnik neposredno pred njim - je res treba še napadati?, vprašam.

Tudi tukaj je Quiles zvenel presenetljivo racionalno: "Odvisno je, kdo je pred menoj in kakšna je situacija. Seveda bom poskusil. Toda če vidim, da je res tvegano in bi pri prehitevanju lahko prišlo do stika ali padca, tega ne naredim."

Dva dni pozneje je v Misanu sledil praktični preizkus. David Almansa je vodil dirko praktično od štarta do zadnjega ovinka. Quiles je ostal za njim. Za vodilnega v prvenstvu bi bilo drugo mesto odličen rezultat. Ravno tista situacija torej, o kateri sva govorila v petek.

Biti razumen. Pobrati točke. Ne tvegati po nepotrebnem.

Quiles je naredil nekaj drugega. Do konca je ostal tik za Almanso, iz zadnjega ovinka je vzel dovolj zaleta in ga na ciljni ravnini še prehitel. 0,021 sekunde ju je ločilo v cilju. Navdušenje v Asparjevi hospitality coni ni imelo meja, kakšen finiš!

S tem si Quiles vseeno ni povsem nasprotoval. Kajti v istem pogovoru je padel še en stavek: "Običajno poskušam vse, da zmagam."

Teden dni pozneje na Red Bull Ringu je ta slika postala še jasnejša. Tokrat Quiles ni potreboval foto-finiša. Almansa je v Avstriji vodil, a je padel v osmem krogu. Quiles je izkoristil priložnost in dosegel svojo deveto sezonsko zmago. Po Aragónu in Misanu je bila to tretja zaporedna zmaga od njegove vrnitve po zlomu ključnice.

S tem se zdaj manj postavlja vprašanje, ali lahko Quiles postane svetovni prvak Moto3, temveč kdaj bo odločitev padla. Zadeva pa vseeno še ni povsem rešena. Po Red Bull Ringu njegova prednost pred Davidom Almanso znaša 131 točk. Preostane še sedem velikih nagrad - Japonska, Indonezija, Avstralija, Malezija, Katar, Portugalska in Valencia. Ob največ 25 točkah na dirko je tako mogoče dobiti še 175 točk. Quiles je torej računsko še premagljiv.

Že pri naslednji dirki v Motegiju pa lahko to računico konča. e Quiles zapusti Japonsko z vsaj 150 točkami prednosti, je razglašen za svetovnega prvaka. e tam na primer znova zmaga, bi moral Almansa doseči kvečjemu deseto mesto, da bi bil naslov že odločen.

Naslov bi bil primeren zaključek njegovega časa v Moto3, saj je njegova prihodnost že znana. Leta 2027 Quiles skupaj z ekipo CFMOTO Aspar napreduje v Moto2. S tem ostaja ravno v tisti strukturi, ki ga je že spremljala skozi Moto3. Aspar je pred njim med drugim po tej poti iz Moto3 v srednji razred pripeljal Alberta Arenasa, Izana Guevaro in Davida Alonsa.

Za Quilesa prihaja menjava ob zanimivem trenutku. Leta 2027 dobi Moto2 nov dirkalni motor Triumph z okoli šest odstotki več vrhunske moči in več navora. Motor bo tudi za dva kilograma lažji. Ker se spreminjajo med drugim tudi nosilci motorja in dovod zraka, morajo tudi proizvajalci šasij razviti nova motorna kolesa. Tako niti uveljavljeni piloti Moto2 ne bodo preprosto začeli nove sezone z znanim materialom.

Ravno to Quiles vidi kot prednost: "e spremenijo motorna kolesa, je to za nas rookije mogoče celo bolje. Vozniki, ki že poznajo trenutno motorno kolo, se morajo prav tako navaditi na novo."

Predvsem pa se veseli tistega, kar v Moto3 po naravi manjka: več moči.

"Moč. Mislim, da bo moč najlepša stvar. Zavore, moč in to, kako se motorno kolo obnaša z rabljenimi pnevmatikami. Rad imam, ko motorno kolo dela in se giblje." Tudi voznik se že pripravlja na to. Moto3 zaznamujejo predvsem velike skupine in vožnja v zavetrju. Quiles pa že od svojih let v Talent Cup zavestno poskuša voziti sam.

"Rad vozim sam in delam na svojem lastnem tempu. To te naredi za boljšega voznika."

V Moto2 postane ravno to pomembnejše: manj pozornosti na to, kdo ti daje zavetrje, več pozornosti na lasten tempo in lastno linijo. Quiles sam poleg tega verjame, da bi mu večja Moto2 lahko telesno ustrezala. Za voznika Moto3 je relativno visok in je ob napovedi svojega napredovanja pojasnil, da bi mu njegove dolge roke lahko pomagale na večjem motornem kolesu. Predvsem pa komaj čaka, da prvič zapelje z motorjem Moto2.

Morda je ravno v tem odgovor na prvotno vprašanje: Kako postanem dirkač?

Lahko začneš pri štirih letih. Lahko voziš mini moto, tekmuješ v Talent Cups in se prek JuniorGP in Rookies Cup prebijaš navzgor. Moraš trenirati, se učiti razumeti podatke, obvladovati pritisk in nekoč dojeti, da svetovnega prvenstva ne osvojiš v vsaki trenažni seji.

Mladega voznika lahko naučiš biti razumen.

Toda ostati lačen in tisti en refleks, da v zadnjem ovinku vseeno pustiš plin do konca - tega verjetno ni mogoče naučiti.