10 legendarnih dvotaktnih motornih koles, ki so pisala zgodovino

Dvotaktna motorna kolesa imajo povsem svoj značaj: majhno maso, spontan razvoj moči, prepoznaven zvok in seveda nezamenljivo modro zastavo iz izpuha. Mnogi najslavnejši dvotaktniki sicer izvirajo iz dirkanja, a tudi za cesto so nastali stroji, ki so zaznamovali cele generacije. Nekatere je še danes mogoče najti na trgu rabljenih vozil. Izbrali smo deset posebej legendarnih dvotaktnih motornih koles.

Yamaha RD 350 YPVS je za mnoge dvotaktno cestno motorno kolo par excellence. Njen tekočinsko hlajeni dvovaljni motor združuje nizko maso z za tisti čas impresivno močjo in razvojem moči, ki motoristu zelo jasno sporoči, kdaj motor pride v svoje najljubše območje. Sistem krmiljenja izpuha YPVS je RD naredil bolj uglajeno od predhodnic, ne da bi ji odvzel značilni dvotaktni značaj. Danes je iskana klasika, a še vedno stroj, ki ga lastniki dejansko vozijo in ne le razstavljajo.

Malokatero motorno kolo je ob koncu 80. in v začetku 90. let prineslo na javne ceste več vzdušja Grand Prixa kot Suzuki RGV 250 Gamma. Kompaktni dvotaktni V2, majhna masa in ostro kot britev podvozje so jo naredili za stroj, ki ni navduševal toliko z absolutno največjo močjo kot s celotnim konceptom. RGV je hotela vrtljaje, zavzetost in motorista, pripravljenega delati z menjalnikom. Njena tehnika je pozneje postala tudi osnova za še eno dvotaktno legendo: Aprilio RS 250.

Aprilia RS 250 je bila nekakšen veliki finale cestno registriranih dvotaktnih športnikov. Z motorjem V2 iz Suzukija RGV, italijanskim znanjem o podvozjih in videzom, ki je neposredno spominjal na Grand Prix, je bila v 90. letih pravo sanjsko motorno kolo. Njena privlačnost še danes izhaja manj iz golih podatkov o zmogljivosti kot iz kombinacije majhne mase, natančne vodljivosti in eksplozivnega razvoja moči. Dobri primerki so temu primerno iskani.

Za nešteto mladih je bila Aprilia RS 125 prvo motorno kolo, ki se je resnično zdelo kot pravi dirkalnik. Polni oklep, aluminijasti okvir, športen sedežni položaj in enovaljni dvotaktnik, močan in odziven pri visokih vrtljajih, so jo naredili za plakatni motocikel cele generacije. Zlasti v odprti različici je RS ponujala zmogljivosti, ki so daleč presegale to, kar danes povezujemo s 125-kubičnim razredom. Hkrati je lastnike zgodaj naučila, da dvotaktniki zahtevajo pozornost, toplo olje in občasno tudi izvijač ali ključ.

e je bila Aprilia RS 125 razumna italijanska mladostna sanja, je bila Cagiva Mito še posebej ekstravagantna različica. Poznejše izvedbe so na pogled nezgrešljivo spominjale na Ducati 916 in so bile bolj podobne eksotičnemu supersportu kot vstopnemu modelu za začetnike. Dodajte še ostri dvotaktni motor, visoke vrtljaje in pri zgodnjih različicah celo šeststopenjski menjalnik. Mito je poosebljala obdobje, ko so proizvajalci pri 125-kubičnih motornih kolesih vlagali trud, ki si ga danes skoraj ne moremo predstavljati.

Vse dvotaktne sanje niso nosile polnega oklepa. Yamaha DT 125 je bila za generacije začetnikov eno najvsestranskejših motornih koles sploh. Lahka, nezahtevna, dovolj sposobna za kolovoze in hkrati dovolj praktična za šolo, službo ali vsakodnevno pot skozi mesto. Njen enovaljni dvotaktnik je ponujal prav tisto mešanico prijaznega spodnjega območja vrtljajev in dodatnega potiska pri višjih vrtljajih, zaradi katere so dvotaktniki tako zabavni. DT je bila manj eksotična kot RS ali Mito a zato dejansko dosegljiva veliko več ljudem.

Kawasaki H2 750 sodi med stroje, ki so utemeljili divji sloves velikih dvotaktnikov. V začetku 70. let je Kawasaki 750-kubični trovaljni dvotaktnik združil z razmeroma preprostim podvozjem in tako ustvaril motorno kolo, katerega motor je bil občutno vedno korak pred preostankom stroja. Silovit potisk, majhna masa in značilni zvok trovaljnika so H2 naredili za ikono. Danes je precej bolj zbirateljski predmet kot vsakodnevno motorno kolo, a njen sloves živi še naprej.

Suzuki GT 750 je dokazal, da dvotakt ne pomeni nujno majhno, nervozno in brezkompromisno. Veliki trovaljnik je bil vodno hlajen in zasnovan kot udobno cestno motorno kolo. S tem je GT predstavljal povsem drugačen pristop k dvotaktniku kot poznejši lahki športni stroji. Zaradi zajetnega videza si je v nemško govorečem prostoru prislužil legendarni vzdevek »Wasserbüffel« (vodni bivol). Prav ta kontrast med velikim potovalnim motornim kolesom in kadečim se dvotaktnim trovaljnikom ga še danes dela tako posebnega.

Vespa PX morda bolje kot katero koli drugo vozilo na tem seznamu kaže, da je bil dvotaktni motor veliko več kot le tehnična rešitev za hitra motorna kolesa. Desetletja so različni modeli PX zaznamovali podobo ulic Evrope in mnogih drugih delov sveta. Zračno hlajeni dvotaktni motor, ročno prestavljanje in značilna jeklena samonosna karoserija so Vespo naredili za protiutež vse bolj zapletenim motornim kolesom in skuterjem. Še danes obstaja ogromna scena okoli originalnih vozil, restavracij in predelav in malokateri dvotaktnik je tako močno kulturno zasidran.

Malokatero motorizirano dvokolo je v Avstriji čustveno bolj nabito kot Puch Maxi. Ni bil športni motocikel in ne tehnična senzacija, temveč za nešteto mladih preprosto prvi korak v motorizirano svobodo. Majhen dvotaktni motor je bil preproste zgradbe, robusten in predvsem odličen za lastno šraufanje, šarjenje in ne vedno povsem legalno izvabljanje malo več moči. Prav zato Maxi živi še danes: kot starodobnik, predmet predelav, vsakodnevno vozilo in vozeči kos avstrijske mladinske kulture.

Ta motorna kolesa si skoraj ne bi mogla biti bolj različna. Med Puch Maxijem in Kawasakijem H2 so svetovi razlike, prav tako med Vespo PX in Aprilio RS 250. Skupno pa jim je, da niso bila le tehnični izdelki. Predstavljajo določena življenjska obdobja, generacije in motoristične kulture. Prav v tem je posebna privlačnost klasičnih dvotaktnikov: ne spominjamo se le, kako so se vozili, temveč tudi, kako so zveneli, dišali in kakšen občutek so dajali.